Intervju s Ponchotom v reviji Open

Vse se je začelo zelo nedolžno, Poncho se je preselil v Mexico D.F., da bi študiral letalstvo, a ga je premamil študij igralstva. Nekaj mesecev je hodil na avdicije, in že je dobil vlogo za film Amarte duele, brazilski televizijski projekt Vale todo in mehiško telenovelo Clase 406, ki je nastajala pod okriljem Pedra Damiana. Tako je Poncho odkril delo, v katerem se dobro služi in ga hkrati veseli, igranje.

Z igralstvom se je ukvarjal do danes, in sedaj po štirih letih še vedno uživa v svojem delu, in sleherni projekt opravlja, kot bi to delal prvič. To je njegova filozofija, da jemlje svoje projekte kot čisto različne.

Si si kdaj zamišljal, kam te bo ponesla telenovela Rebelde?
Nikoli. Ko zavrtim čas za štiri leta nazaj, kar nemorem verjeti, kaj vse se je zgodilo. Na začetku je bilo malo čudno, ker se je vse zgodilo zelo hitro. Imeli smo toliko dela, da se uspeha na začetku nismo niti zavedali. Na snemanju smo dobivali novice iz "zunanjega" sveta. Govorili so mi 'oj, ste uspešni, odlično je..' in jas sem odgovarjal 'ja super, mudi se mi, morem posnet prizor, adijo'.

Ko si začel s snemanjem rebelde, si pričakoval podobno kot Clase 406, umirjeno snemanje?
Pričakoval sem še bol umirjeno, kot navadna najstniška telenovela. Definitivno, pa je to doseglo razsežnosti, ki jih ni nihče pričakoval. Niti Televisa in založniška hiša nista tega pričakovali.

Kaj misliš, da je skrivnost tega uspeha?
Celotna elenovela je bila kliše. Predstavili smo stil oblačenja mladih, in ga nismo kaj dosti spreminjali, vse se je dogajalo na istem mestu. V telenoveli je bilo mnogo očitnih stereotipov, kot naprimer upornika, debelih.. Zato si je vsak lahko najdel nekoga s katerim se je lahko identificiral. V drugih telenovelah se gledalec hitro zmede, saj se dogajajo na različnih mestih, veliko zgodb je pomešanih med seboj in ogromno igralcev se zamenja. Rebelde je bilo narejeno zelo osnovno, mislim da je to pripomoglo k nastanku nečesa ogromnega.

Torej je tudi skupina zelo osnovna?
Vse izhaja iz telenovele, tudi skupina. In spet so se ljudje identificirali z izgledom skupine. To je povzdignilo RBD v glasbi.

Kaj ti je bolj všeč: igranje ali petje?
Z igralstvom sem začel in to je moja strast. S tem se želim ukvarjati tudi v prihodnosti. RBD in petje je bilo zame bolj kot darilo. Izpopolnili smo se tako profesionalno kot osebno, in videli ogromno novi krajev in ljudi. Igrali smo nogomet s predsednikom Brazilije, ne me hecat. Vse kar se je zgodilo je bilo res presenetljivo.

Kako si shranjuješ te trenutke?
Nikoli se nisem vprašal, če sploh obstaja kakšen poseben način za to storit. Uživam vsak trenutek posebej in to je to. Mogoče se bom kasneje zavedel, kaj se je zgodilo in bom ostal odprtih ust.

Kaj pa za glasbenika na odru, si se kaj pripravljal?
Moral sem si napolniti baterije. Hodil sem tudi na ure petja. Nisem Frank Sinatra, zavedam s tega. Dobro poznam svoje prednosti in slabosti. Vseeno pa uživam v vsem kar počnem.

Boš dokončno končal z glasbo?
To je bilo samo neko obdobje. Ne vidim se kot pevca. Po pravici povedano, ne bom solist.

Zveniš zelo prepričan..
Stvari ne vzamem kar tako. Svoje delo uzamem zelo resno, ker je to dokaz vsega kar znam. Popolnoma se posvetim delu in skušam živeti v sedanjosti, uživam v vsem kar se mi zgodi, vedno pa spoštujem druge. Če bi vsi delali tako, bi živeli v večjem miru.

Kako ti uspe ne omedet ob tolikšnem uspehu?
Smešno je, ne smeš verjeti. Imeti takšno delo te ne naredi boljšega ali slabšega. To je navadna služba. Ubistvu slava ne obstaja. Ljudje te poznajo zaradi tvojih dosežkov pri delu, in so ti zato hvaležni.

Te uspeh premami, ko vidiš tisoče oboževalcev, ki kričijo tvoje ime?
Tam je moja družina, moji prijatelji. Vrnitev v Mexico pomeni polnjenje baterij. Oditi v hotel in biti sam pa je kot teptanje zemlje. Konec koncev je isto, sam si priredim tako, da uživam.

Zdi se kot da nisi ničesar žrtvoval.
Seveda sem. Izpustil sem veliko rojstnih dnevov in pomembnih priložnosti z mojo družino.

Je RBD res kot tvoja druga družina?
Ja, saj smo skupaj ogromno časa. V tolikšnem času, ki smo ga preživeli skupaj, sem se naučil biti zelo toleranten, to je nekaj za kar se moram zahvaliti skupini. Naučil sem se ceniti in spoštovati družbo ljudi.

Kako se soočas s trači, ki jih objavljajo o tebi v medijih?
Po pravici povedano, se ne oziram kaj dosti na to.

Ti je težko obdržati določen izgled?
Ne ukvarjam se s tem kako bi moral izgledati. Življenje živim enako kot pred RBD, prijatelje imam še vedno iste in še vedno delam iste stvari.

Pa se to res da?
Seveda, če se tako odločiš. Če pa se prepustiš "slavi", pa gre vse po vodi.

Kaj je prva stvari, ki jo storiš, ko se vrneš v Mexico?
Grem spat, ker najbolj pogrešam svojo posteljo. Če se le da ne grem iz hiše, berem, gledam televizijo, odgovarjam na elektronsko pošto. Zelo rad se odklopim od vsega ko sem doma.

Si si kdaj želel biti "navaden človek"?
Nikoli si ne mislim, da me bodo kje prepoznali. Mislim da je to bolj povezano z obnašanjem. Veliko igralcev dela veliko hrupa, da jih nebi opazili, to pa je protislovno. Kako si lahko neopazen, če pa delaš ogromno hrupa.

Kakšne so tvoje želje v igralstvu?
Samo igrati. Razbiti je treba stereotipe o tem da obstajajo igralci za televizijo, igralci za kino in igralci za gledališče. V brazilskih telenovelah najdemo odlične igralce, ki igrajo tako v gledališču, kot v filmih in telenovelah. To je plus za publiko. V Mexicu to manjka, vendar ima vsaka država takšno televizijo, kot si jo zasluži.

Priznavaš pa da je bil RBD nekaj zelo osnovnega..
RBD je bil odlična odskočna deska in tega, kar mi je toliko dalo nebom pljuval. Televizija se lahko naredi zelo kvalitetno, treba je le dodati nekaj smešnega in malo drugače misliti. Moram delati več in nesmem ostati samo na enem mestu, zato ker mi je komot.

In brez RBD. Ti je že kaj težko, ker se počasi privajaš na staro življenje?
No, hočeš nočeš, življenje se spremeni. Navadil sem se veliko potovati in biti malo časa doma v Mexicu. In ko sem prišel domov nisem vedel kaj delat. Več časa kot sem (bom) doma, se bom seveda postopoma spet navadil.

Tvoje najnovejši projekt je serija Terminales..
Ja. Moj lik, tako kot lih Ane Claudie Talancon, govorita o procesu ljudi, ki imata končno bolezen, kmalu bosta umrla. Vse skupaj govori o tem, da če imaš tako bolezen, je napomembnejše uživati sleherni trenutek, ki ti preostane. Nekaj takega kot 'Živi življenje in pozabi na slabo, neglede kako slabo je'.